Velik, zelo razpoznaven ptic je pelikan (latinsko Pelecanus spp.), ki pripada družini Pelicanidae. Med najbolj znanimi predstavnikoma rodu so ameriški beloglavi pelikan in evropski črnodelti pelikan.
Zgodovina razvoja
Fosilni ostanki izkazujejo, da pelikani zasedajo mesto že precej dolgo. Najstarejši znani fosili pelikanov segajo nazaj v pleistocensko dobo, pri čemer so bili zelo podobni današnjim vrstem. V začetku 20. stoletja je bil razred Pelicanidae povezan z družino Sulidae (morske kormilance), a poznejši morfološki študiji in genska analiza sta pokazali, da so pelikani poslednji preživelci starega rodu. Njihov najbližji sorodnik je igralnica poganjač (Sula spp.).
Tipi in razporeditev
Pelikanov vrst ima v glavnem tri poddružine: Pelecaninae, Dalmanninae, Sulinae. Med njimi so najbolj znani beloglavi pelikan (Pelecanus erythrorhynchos), črnodelti pelikan (Pelecanus crispus) in rdečelasi pelikan (Dalmannia alba). Ameriški beloglavi pelikan je eden izmed številnih, v njem najdemo kombinacijo značilnosti dveh glavnih poddružin.
Lastnosti
Velika kraljevina morja in okolice brezvodnih območij sta glavni habitatni faktorji za pelikane. Te ptice lahko zelo hitro letajo, a v času počivanja na soncu se telesno odložijo v poseben položaj, s čimer izognjajo zmanjšanje krovnega tlaka (kot pri kormilanceh). Ker so pelikani plovci, lahko premorejo veliko hrano in nato potekajo na večje razdalje. Običajno se hranijo v skupinah do nekaj tisoč znotraj tistih 10.000.
Njihova glava je izrazito velik odnos do telesne mase, kar lahko dosega do dvakratnega teka osebne teže ptice (tako za vsak tip). Poletje in pogostek so karakteristike današnjih pelikanov. Razmerja med vrstejo priljubljenosti v odvisnosti od habitatov prikazuje, da se lahko najdeta na kraji do 10 km stran od njihove prvotne domene.
Rasprostranitev in upad populacij
Glavna sočlanja za razširjeno štejejo pelikane v preteklosti so bile težave z lokalno ekosistemi: izkorištva brezvodnih območij, gradnja objektov na njihovega posebnega biotopa. V 18.-19. stoletju je bilo dobro dokumentirano, da se beloglavi pelikan je zaobilževal v Evropi kot sočlovek (predvsem zaradi trgovine s krznom). Zlasti posledično se je hitro pojavil tudi prvi upad populacij.
Veliki kraljestvo morja in okolice brezvodnih območij sta zelo podobni med seboj. Beloglavi pelikan, ki leta 18.-19. stoletju ni bil član evropskega faine (biotski krilu), je bil že tako pristransko razširjen prek Evrope, da so ga začeli zavračati kot izvor vseh tuje krvi v Evropi.
Razvajanje populacij
Tudi leta 18. in 19. stoletja je bila težava pri rastu populacije, ki jo sicer je prisililo pretezno krmjenje ali manjšina niti posameznih vrst. Najbolje razdelitve se lahko spominjemo od leta 1858 naprej ob reki Amazonas v Južni Ameriki, zanje gre za njeno močno prisotnost na tam.
Kljub tega že izobčenju pridružne populacije je bilo videti preveč veliko za Evropo. Najkasnejše sledi so se pojavile leta 1996 v bližini Donava (Mehem, Hrvatska) in pred kratkim pod konvencijo na Dunajskim ozemljih.
Vpliv človeštva
Sredi srednjega razdela je bil prišlo do velikih sprememb. Najbolj znana iz teh spremenitev, ki so se v Evropi začele leta 18.-19., sta priseljevanja ter uničevanje habitatov in pridruženih populacij.
Priseljevanje je bilo eno zanimivejših dogodkov pri tudi njegov način, ko so se prekotni človeška skupina obrekala na podlagi začetne različice Pelikanus. Priseljeni so bili najvplivnejši ljudje v Evropi – in to do izobraženosti, ki jo zavedajo že danes.
Precej kasneje, tudi še med prvo polovico 20. stoletja je začelo veliko uničenju habitatov ob brezvodnih območjih. Tako so bili podprti s človeškim trgovalcem za krmiljenjem in ugodno potekali razvajanje populacij do 10.-15 % prvotnega številčenja.
Še posebej so se znašli v svetovnem svetu tisti deli človeškega, ki so začeli spreobrniti sodelovanje ter podpirati ustanove za varstvo prirode. To je posledično prispevalo velikokrat k razvajanju populacij.
Prispevanja terenem
Velike vplive na podmoko prinesle tudi združbe, ki se znašujejo proti trgovini s krznom. Njihovo prvo delovanje je bil začetek preoblikovanja njihovega življenjskega razmerja in še posebej ohranjanja habitatov.
Prispevali so tudi k obnovitvi populacij, a že kasneje se je prišlo do velikih sprememb. Po konvenciji v Ljubljani iz leta 1988 (kjer so bili predstavniški nivoji skupnosti zvrženi na podmoko) so bile njihove prvobitne dejavnosti nadomeščene s teoretskim razumevanjem terenem. Po tej konvenciji je potekalo do 7. konference v Berlinu leta 1985, ki se je nato združila z drugimi predstavitvenimi nivoji skupnosti.
Po združitvi so prišli v upoštevanje širši krug organizacij ter ustanov s podmokoškim delovanjem. To je zaželo prve velike korake k ohranjanju habitatov in razvajanja populacije, ki se od takrat že močno spremljajo.
Zadnje sledi
Prispevanja terenem so bile bistveno vplivnejša kot prvobitne. Z razdelom dela na podlagi teoretskih razumevanjem (pretežno po 1988) je potekalo do velike spreminjanje terenem.
Obnovljene populacije so bile znatno večje v primerjavi s preteklim leti, tudi zaradi prispevalih korist za podmokoške vrste. Poleg tega se je celotna človeška skupina začela spreobrniti proti trgovini z krznom.
Najkasnejše sledi pritegnutja širši javnosti do problemov z habitatom so bile prikazane na sliki v podzemlju Berlina leta 1997, kjer je bilo že treh članov skupine terenem in ohranjanje habitatov.
Recent Comments